Seznam člankov

Virginie Despentes
Fotografija: Wikipedija
Virginie Despentes Fotografija: Wikipedija

Virginie Despentes ali ponosno ne ustrezati (niti ustreči)

Iva Božič v Kritika

Če bi me še nedolgo nazaj vprašali, koga najbolj pozabljamo pri prevajanju sodobne francoske književnosti in ga zato v slovenskem prostoru preslabo ali celo sploh ne poznamo, se ne bi obotavljala niti sekundo. Popravila vas bi »jo« in dodala ime, ki je že leta na moji osebni listi sestrskih duš, bližje Janis Joplin in Patti Smith kot Virginii Woolf. Zahvaljujoč Jedrt Maležič in Cankarjevi založbi moram zdaj z izidom prvega dela trilogije Vernon Subutex morda najti nov odgovor.

Fotografija: Shutterstock
Fotografija: Shutterstock

Štorklja

Denis Škofič v Panorama

Objavljamo kratko zgodbo, ki jo je žirija na AirBeletrininem natečaju izbrala za objavo. V žiriji so bili Irena Svetek, Urban Vovk in Davorin Lenko.

Fotografija: Katja Šifkovič
Fotografija: Katja Šifkovič

Nadežda Čačinovič – Portret neke knjižnice

Katja Šifkovič v Panorama

V enem izmed trash potovalnih priročnikov sem prebrala, da je za Zagreb značilno, da se boš zaletel v več ljudi, kot si lahko misliš. Pa sem se, najprej v Dinota, s katerim sva se zmenila, da v petek pravzaprav nihče nima časa za popivanje v Zagrebu, in potem še v prijateljico prijateljice, ki se je ravno vračala s Pravne fakultete. Vse se je bleščalo v rožnati barvi, ko sem z GPS-jem na pametnem telefonu iskala stanovanje dr. Nadežde Čačinovič, profesorice etike na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Zagrebu. Pozvonim, vstopim in pred mano se razpre kraljestvo tisočerih knjig, pred mano pa stoji profesorica, s katero sva naslednjo uro govorili o branju in knjigah.

Fotografija: Shutterstock
Fotografija: Shutterstock

Spoprijemanje s klasiko 3 - Homerjeva Odiseja

Noah Charney , Svetlana Slapšak v Panorama

Z olajšanjem poročam, da je po mojem mnenju Odiseja resnično odlično delo. Tega sem vesel, saj se mi vsakič, ko ne maram kakega klasičnega dela, zdi, da gotovo nekaj zamujam. To je pa res vsem všeč, ne? Sem prvi človek na našem planetu, ki se je po umoru s sekiro v romanu Zločin in kazen Dostojevskega začel dolgočasiti (zločin mi je bil sicer všeč, kazen pa niti ne preveč). Sem prvi profesor, ki neumno domneva, da gospa Bovary ni imela kakšnih pretiranih razlogov za takšno pritoževanje. Lažje je reči, da imam rad klasike, kot pa da jih imam za dela nekakšnih genijev. Kdor z glavo skozi zid izraža mnenje, ki se zdi precej neintelektualno in ki ni priljubljeno, tvega, da bodo nekateri bralci nanj gledali zviška. No, prav zato pišem to kolumno: da se postavim za povsem inteligentne posameznike, ki se počutijo dovolj močne, da ne obožujejo prav vsake klasike samo zato, ker "je to pač treba". Čeprav je treba priznati, da je življenje veliko lažje, če ti je neko klasično delo resnično všeč. Po mojem mnenju je Odiseja resnično odlična.

Fotografija: Shutterstock
Fotografija: Shutterstock

Pogled na temno plat materinstva

Neža Kokol v Kritika

Izgubljena hči, zadnja prevedena knjiga Elene Ferrante, je v originalu izšla že leta 2006, pisateljica pa se v njej ukvarja predvsem s tematikami identitete, ambicij, materinstva in (iracionalnih) odločitev. Čeprav je prespraševanje materinstva tako v književnosti kot v filmu v zadnjih letih ponovno v porastu, pa ni veliko množično branih pisateljev_ic, ki bi k temu navidezno samoumevnem konceptu pristopali tudi kritično.