Seznam člankov

Kozlerjev Zemljovid slovenske dežele in pokrajin iz leta 1852.
Kozlerjev Zemljovid slovenske dežele in pokrajin iz leta 1852.

Z akcijskim načrtom nad izdajalska dejanja

Andrej E. Skubic v Kolumna

V minulih letih smo se, kadar se je leva opozicija z interpelacijami ali protesti spravljala nad desno oblast v zvezi z ravnanjem na področju kulture, navadili na določeno vrsto tem in mentaliteto (na obeh straneh). Eno je ne primer medijsko področje, kjer je bila desna vlada izrazito alergična na medije, ki so kazali znake kritičnosti, in iskala vse mogoče vzvode, kako etablirane medije izstradati ter usmeriti sredstva proti entuziastičnim diletantom v lastni sferi. Etablirani mediji naj bi bili namreč marionete njim nenaklonjenih stricev, enako kot protestirajoče ljudstvo. (Tu je zanimivo, kako so ti entuziastični desni diletanti zdaj dejstvo, da so etablirani mediji kritični tudi do potez nove leve vlade, sposobni razumeti edino tako, da so se »strici« očitno namenili že kar takoj zamenjati novega predsednika vlade z drugim. Da bi bili mediji ali protestirajoče ljudstvo lahko kritični – do konkretnih potez politikov ene ali druge opcije – enostavno zato, ker pač kritično razmišljajo, je zunaj dosega njihove pameti.)

Sally Rooney Fotografija: Alamy
Sally Rooney Fotografija: Alamy

Kje si, prelepi svet?

Neža Kokol v Kritika

Čeprav za knjigami Sally Rooney ne bi skočila v vodo, to ne pomeni, da jih ne preberem v enem hipu, brez malice in stranišča, z za odtenkom mazohističnim užitkom. Moja glavna težava je, da ob koncu branja ostane občutek, da bi tudi brez tega v bistvu lahko živela – in da se je moja ljubezen do tovrstnih knjig zaključila pri Princeskinem dnevniku, ko sem Michael izgovarjala točno tako, kot se zapiše: Mic-ha-el. Kljub temu moram priznati, da je zadnja knjiga ostala z mano – morda zato, ker se kot nekdo, ki bi moral z eno nogo spadati v generacijo Z, z glavo pa tiči globoko v milenijskem breznu, z njo precej lahko poistovetim.

Deset stvari, ki jih moramo vedeti o Ivanu Tavčarju

Deset stvari, ki jih moramo vedeti o Ivanu Tavčarju

Sanja Podržaj v Panorama

19. februarja 1923 se je v dvainsedemdesetem letu starosti izteklo življenje Ivana Tavčarja, ki se ga sto let kasneje spominjamo kot enega najboljših slovenskih pripovednikov 19. stoletja. Njegovi najbolj znani deli sta Visoška kronika in Cvetje v jeseni. Slednje poznamo tudi po nepozabni filmski uprizoritvi. Tavčar pa se je poleg pisateljevanja posvečal tudi politiki in je bil velika figura slovenskega javnega življenja v času, ko je razpad Avstro-Ogrske pomenil možnost novega začetka in nove ureditve za številne narode, ki jih je monarhija združevala. V nadaljevanju predstavljamo njegovo življenje in delo ter vpliv, ki ga je imel na slovensko kulturno in politično krajino.

Slavenka Drakulić Fotografija: arhiv Beletrine
Slavenka Drakulić Fotografija: arhiv Beletrine

Na starost se imamo priložnost pripravljati celo življenje

Gabriela Babnik v Kritika

Preden je Slavenka Drakulić v nedavnem pogovoru Beletrina v živo odgovorila na vprašanje, zakaj je feminizem spregledal temo starajočega se (ženskega) telesa, se je zdelo, da si je vzela čas za premislek. Zamolk je moč pripisati temu, da se je nenazadnje lotila teme, ne nujno najbolj kompleksne in boleče, nedvomno pa teme, ki je spričo kulta mladosti oz. industrije lepote potisnjena na obrobje in ki je bila dolgo zamolčevana, saj je starost razumljena kot neproduktivna kategorija itd.. Še pred izidom knjige Nevidna ženska in druge zgodbe (Fraktura, 2018; Beletrina 2023, prevod Mateja Komel Snoj) je na Eurozinu 2014 izšel avtoričin esej Spogledovanje z neznancem. V njem je pisateljica med drugim zapisala, da so »pomembni avtorji, kot sta Philip Roth s Slehernikom in J. M. Coetzee (73) s Počasnim človekom in Dnevnikom slabega leta, napisali romane o staranju, kot ga doživljajo moški«. (Rok Plavčak, Disenz, 2022) Čeprav naj bi obstajale skupne teme in izkušnje glede staranja tako moških kot žensk, torej osamljenost, izguba spomina in izključenost, Slavenka Drakulić poudarja, da obstajajo predvsem razlike. Po njenem je glavna skrb »slehernega moškega’ zmanjšanje libida, medtem ko so ženske – sodeč po mojem predvsem teoretskem vpogledu – s simptomi tega manj obremenjene, če sploh so. Skratka, ženska se ob branju Rotha in Coetzeeja s težavo povsem poistoveti z njunima opisoma staranja.«

Ivana Djilas z družino. Fotografija: Peter Uhan
Ivana Djilas z družino. Fotografija: Peter Uhan

Airbeletrinin podkast: beremo z Ivano Djilas

Maja Čakarić Klara Škrinjar v Podkast

A si lahko vsaj enkrat tiho je zbirka esejev oziroma »melodramatskih zgodb« o konfliktu družbe in posameznika z vsemi njegovimi identitetami – v njenem primeru urbane Beograjčanke, ponosne Jugoslovanke, nič kaj ponosne prebivalke Zvezne republike Jugoslavije, vnukinje Djilasa, ki ni »tisti« Djilas od Tita, migrantke, Slovenke, močne ženske, mame temnopoltega fantka in dečka z razvojnimi težavami, zagovornice otrok s posebnimi potrebami, feministke, ateistke, socialistke in prekarne delavka, ki opravlja »moški« poklic, nagrajene režiserke, kolumnistke …