O antičnih grških in rimskih mitih vem veliko več kot večina ljudi, čeprav jih nikoli nisem prebral. No, razen v otroških knjigah, ki so vsebovale več ilustracij kot besedila. Vir mojega znanja je umetnostna zgodovina. Sem profesor umetnostne zgodovine in grško-rimska mitologija je ena glavnih zbirk zgodb in podob v likovni umetnosti od obdobja antičnih Aten (približno 4. stoletje pr. n. št.) naprej. Mitologija je bila del kategorije, imenovane »zgodovinsko slikarstvo«, ki je vključevala klasične mite, zgodbe iz Biblije in svetopisemskih apokrifov ter zgodovinske dogodke, v katerih so bile vpletene pomembne osebe (bitke, kronanja, kraljevske poroke ipd.), kar je predstavljalo najprestižnejšo, najbolj prefinjeno tematiko za umetniško upodabljanje. Mnoga velika dela renesančne umetnosti, ki večinoma črpajo iz Ovidijeve latinske pesmi Metamorfoze (ki jo bomo prebrali pozneje), prikazujejo mitološko tematiko. Zato lahko prepoznam Kupida in Psihe, Danajo in zlati dež, posilstvo Evrope, Perzeja in Meduzino glavo – na desetine mitov, kot so jih upodabljali predvsem renesančni evropski baročni slikarji in kiparji. Lahko vam povem različico mita v dveh stavkih, vendar redkokdaj več kot to, in le redko sem dejansko prebral izvirni zadevni mit.
