V spletu besed
Tone Partljič je dogajanje svoje najnovejše knjige Ljudje z Otoka postavil na Ilovik, čudovit otok cvetja, kamor na dopust in krajše obiske prihaja že skoraj petintrideset let. V svoji zbirki novel pripoveduje o težkih usodah ljudi, zaznamovanih z življenjem na majhnem prostoru na morju in v zaprti skupnosti, ki je vedno manjša in starejša. Knjiga o življenju na otoku je dokončno nastala med karanteno, v času množične družbene izolacije.
Handkejevo osrednje, dokaj obsežno literarno delo je pripoved o pisatelju ter njegovi ustalitvi po preobrazbi, prežeti z iskanjem in razmišljanjih o odnosih, krajih in nenapisanih zgodbah. Prvoosebni pripovedovalec, pisatelj Gregor Keuschnig iz Rinkol na avstrijskem Koroškem se skozi desetletja prebija iz predmestja v predmestje, iz zakona v samskost in od jaza k sebi brez sebe. Četudi pravi, da za pisanje potrebuje mir, v resnici nikdar ne miruje. Med beganjem razvija in opušča ideje za svoj veliki roman, doživi preobrazbo in nazadnje najde zavetje v tako imenovanem Nikogaršnjem zalivu, kjer si obeta naslednje preobrazbe, dolga zgodba o potovanjih prijateljev in kronika življenja v Zalivu pa postaneta kar pripoved o pisatelju samem.
Noah Charney piše o prodaji pravic za slovenske knjige stvarne literature v tujino. Nekaterih ikoničnih tujina ne pozna, ker niso bila prevedena ali pa niso bila prevedena v prave jezike. Razlog, da ostane pomembno delo neprevedeno, tiči v tem, da založniki predvidevajo slabo prodajo. Ali pa gre samo za to, da knjiga ni imela sreče.
Vsak otok postreže z novimi, čudežnimi prigodami. Na enem, denimo, živijo kiklopi, na drugem Kirka, na spet tretjem se pase Heliosova čreda. Izmed vseh otokov je le en domač, le en tisti, h kateremu so usmerjena vsa potovanja in kamor se stekajo upanja, pa naj bo to Itaka, čudoviti otok otroštva v Poletni knjigi Tove Jansson ali pa obris obale na obzorju v Ecovem Otoku včerajšnjega dne. Slednjega poleg prostorske zaznamuje še časovna nedosegljivost: ker leži za poldnevnikom datumske meje, je za vedno potopljen v preteklost. Kot da bi z nasedlega okostja ladje, skozi katero plujemo skozi vsakdan, lahko le nemočno opazovali daljni obris včerajšnjega dne, ki ga prav zaradi nezmožnosti dosega začenjamo malikovati. Roberto della Griva, Ecov baročni plemič, ne zna plavati, zato lahko otok le nemočno opazuje, ta pa s časom postane poosebitev vseh protagonistovih hrepenenj. V della Grivovi zavesti, ki se zlagoma mrači, se oblikuje sklep: če bi le lahko dosegel tisti otok, bi bil odrešen vsega trpljenja, vključno s tistim, ki ga je že doživel.
Letošnje poletje je v znamenju vprašanja: Kaj hoče ženska? Ena najbolj prodajanih knjig letošnje poletne sezone pri nas je bila namreč knjiga novinarke in urednice Irene Štaudohar s tem naslovom. Malce posebna je v svojem žanru, saj ne govori le o poslovnih in kariernih uspehih izjemnih žensk, ne govori o ženskah, ki so orale ledino in se uveljavljale na področjih, ki so tradicionalno rezervirana za moške, ne govori o feminističnih borkah … Ireno Štaudohar zanimajo ženske, ki jih ni bilo »strah leteti«, ki so življenje zajemale s polno žlico, ki so si vzele vse, kar so si želele.