V spletu besed
Paolo Giordano (1982) je eden izmed redkih sodobnih italijanskih pisateljev, ki ima v slovenščino preveden celoten opus. Od velikega uspeha Samotnosti praštevil, ki smo jo dobili leta 2010, je namreč postal eden izmed ljubljencev slovenskega bralstva, ki je z navdušenjem sprejelo tudi najnovejši prevod, roman Raztrgajmo nebo.
Pred leti so pri založbi Sanje ljubitelje muminov razveselili z izdajo štirih zelo lično izdelanih mumin-stripov; Mumin in morje, Mumin se zaljubi, Mumin na Azurni obali in Mumin in zlati rep. Tedaj so bile prigode mumindružine zapakirane v manjši ležeč format in v barve, tokrat pa je pred nami večji pokončen format, stripi pa so črno-beli, vsi v živahnem prevodu Nade Grošelj, ki je tako rekoč »hišna mumin prevajalka v slovenščino«. V 1. knjigi so zbrani štirje, trije »novi« in slovenskemu bralcu že znani Mumin na Azurni obali. Tove Jansson je stripe vrsto let ustvarjala za časopis, sprva sama, nato pa z bratom Larsom Janssonom, ki je delo kasneje nadaljeval kar sam, saj je Tove ugotovila, da ji ob vsem sprotnem časnikarsko-striparskem delu zmanjkuje časa za pisanje in slikanje.
Brane Mozetič svoje nove knjige, ki nosi naslov Rožnate zgodbe, s podnaslovom – Iz neheteronormativne zgodovine (za mladino) – in ozaljšane z ilustracijami Ane Lucije Šarić (Založba Škuc, Lambda / 149, Ljubljana 2020), ni zasnoval kot zgodovinskega pregleda, »pač pa gre za posamezne slike, ki naj mlademu bralstvu razkrijejo stvari, ki bi mu sicer ostale skrite.« Potem ko Mozetič v središče postavi mladega bralca, ki ga, razen v uvodu, kasneje ne omenja, nam naj bi bilo jasno, čemu nekompliciranost besedila, čemur se na nek način prilagodi tudi jezik.
Strokovnjaška literatura nas uči, da je za uspešno soočanje s krizo srednjih let nujna vzpostavitev objektivnega odnosa do svoje lastne preteklosti. Urban Vovk se je v tej kolumni odločil, da se bo ponovno soočil s knjigo, ki je bila v mladih letih eno njegovih najbolj formativnih knjig: Flaubertovo Vzgojo srca.
Le malo skupnega bi lahko našli v podobah Pariza in Moskve v prvi polovici dvajsetega stoletja – na eni strani prevladuje glamur divjih dvajsetih, na drugi pa revolucionarno podobje in ukinjanje vsakršnega luksuza. Vendar pa ima, kot pravi nemški zgodovinar Karl Schlögel, strokovnjak za moderno Rusijo in zgodovino stalinizma, vsaka doba tudi svoj vonj.