V spletu besed
Če se sprašujete, kaj ali kakšen je bratov kožuh, si zastavljate napačno vprašanje. Pravilno je namreč – kdo je bratov kožuh. Tako namreč Briana imenuje njegov novi sosed Emile, ki iz dneva v dan opazuje, kako najstnik skrbi za svojega prizadetega brata Luciena. Brian je torej neke vrste kožuh, ki krhkega, neprilagojenega Luciena varuje pred poškodbami in ostalimi nevarnostmi okoliškega sveta.
Četrtek, šolsko delo v dveh izmenah. Dopoldne štiri ure pouka, popoldne pa volitve predstavnikov staršev v razredne svete. Volišče z glasovalnimi skrinjicami, izdelanimi iz škatel za liste A4 formata, stoji pred vhodom v šolsko poslopje. Letos prvič. Volitve so lansko leto potekale spletno, od letošnjega septembra pa starši brez zelenega covid potrdila v šolsko stavbo ne smejo vstopati. Tudi govorilne ure z njimi lahko potekajo le spletno ali na šolskem dvorišču. Zanimivo je, da so v šolsko poslopje v nedeljo in ponedeljek, ko je potekal drugi krog volitev za izbiro tržaškega župana, lahko vstopali vsi, ne glede na izpolnjevanje pogoja PCT. Še ena v vrsti nedoslednosti, zaradi katerih vse večje število ljudi ne zaupa stroki in politiki ter se počasi prepričuje, da je covid-19 le velikanska zarota.
Nikola Šanta (rojen 1959) je rusinski pisatelj, publicist, dolgoletni urednik revije Ruske Slovo, intelektualec, avtor več zbirk esejev in romanov. Njegov roman, objavljen v srbščini, z naslovom Panonska pošast (Panonska neman) pripoveduje zgodbo o vojvodinskih Rusinih od propada Avstro-Ogrske do razpada Jugoslavije. Roman opisuje resnične dogodke, povezane z zločini okupatorskega madžarskega režima v Đurđevu leta 1942 in obleganjem Vukovarja od avgusta do novembra 1991, gledane skozi oči glavnega junaka, Rusina, ki mu ne zaupajo niti Hrvati niti Srbi. Nikola Šanta piše v rusinskem in srbskem jeziku in živi v vasi Kucura, nedaleč od Novega Sada.
»Bodi pogumen, poslužuj se svojega lastnega razuma!« je v svojem slavnem eseju »Odgovor na vprašanje: kaj je razsvetljenstvo?« zapisal Immanuel Kant. Ljudem je očital predvsem lenobo in strahopetnost, zaradi katerih so si lahko »drugi prisvojili varuštvo nad njimi. Če imam knjigo, ki ima zame razum, dušebrižnika, ki ima zame vest, zdravnika, ki zame presoja dieto itn.: potem se mi vendar ni treba samemu truditi.« Ta pogled, ki je lahko izražen z različnimi stopnjami moraliziranja, že dolgo predstavlja nekakšno obče mesto nastopov ljudi, ki jim pravimo javni intelektualci_ke. Zato sem malo zdolgočaseno začel brskati po telefonu, ko je Slavoj Žižek v uvodu svojega pogovora z Yanisom Varoufakisom, ki se je kot zaključni dogodek letošnjega festivala Indigo odvil 21. 10. zvečer v novoprenovljeni Cukrarni in bil hkrati streaman prek platforme Entrio, začel govoriti o Kantu in javni rabi uma.
Jančarjev roman To noč sem jo videl je prvič izšel leta 2010, od takrat pa je doživel številne ponatise, bil preveden v različne jezike. Delo je prejelo razne nominacije in nagrade, med drugim dva kresnika (poleg kresnika za najboljši roman leta še kresnika desetletja), v Franciji pa so ga leta 2014 proslavili s francosko nagrado za najboljšo tujo knjigo. Pri To noč sem jo videl gre tudi za enega najbolj branih romanov na slovenskih tleh, večina kritik se je nanj odzvala pozitivno, bil je tudi predmet raznih strokovnih člankov in diplomskih nalog.