V spletu besed
Letošnji AirBeletrinin natečaj za najboljšo kratko zgodbo 2021 zaključujemo z razglasitvijo zmagovalke oziroma zmagovalca. Vabimo vas k ogledu dogodka, v katerem jo/ga bomo razkrili, prisluhnete pa lahko tudi pogovoru s članicama in članom žirije, Veroniko Šoster, Gabrielo Babnik in Urbanom Vovkom.
Delo je preprost naslov obsežne, podrobne in pronicljive zgodovinske, sociološke študije, v kateri avstrijska profesorica in avtorica Andrea Komlosy (1957) z oddelka za ekonomijo in socialno zgodovino Univerze na Dunaju vzame pod drobnogled delo v različnih pojavnih oblikah, kot smo jim bili priča v zadnjih osemsto letih. Posveti se raznolikim oblikam dela, delovnim odnosom, različnemu razumevanju dela ter jezikovnim orodjem, s katerimi, kot so zapisali pri založbi, človeštvo od daljne preteklosti do danes razmišlja in razpravlja o delu.
Knjižni sejem se je zaključil, čeprav zgolj v virtualni obliki, in uspešno napolnil naše knjižne police. Poslušali smo konstruktivne debate, brali zanimive članke, izbirali knjigo leta in predvsem praznovali, ker se slovensko založništvo tako uspešno bori v teh novih časih. Morda ravno zato, ker je druženja manj, spoznavamo, da je pa knjiga res čudovita družabnica v vseh časih, zato smo na slovenske avtorje naslovili vprašanje, kaj priporočajo za decembrsko branje. Odgovori so raznoliki in zanimivi – zanimivo je predvsem, da so eni takoj pomislili, da ne znajo svetovati, češ da ne poznajo »prazničnih« knjig. Mar je res treba v tem obdobju brati le božične in novoletne pripovedke? Kajti december ponuja veliko več: je zadnji mesec v letu (torej refleksija vsega, kar je bilo – in v drugem covid letu je bilo kar veliko dogajanja) in je čas praznovanja luči (poganski prazniki pred prihodom krščanstva so častili zimski solsticij kot konec obdobja teme in prihod luči). December je lahko razmislek za leto, ki prihaja, ali pa leto, ki odhaja.
Toplota. Poletje. Visoki čas. Vsa okna odprta. Gozd počiva in diha v svoji globoki zelenini. Sedim za računalnikom in gledam skozi okno, ko iz sosednje sobe zaslišim. »Pejd ga pogledat, Brane, pejd ga pogledat, Brane, no!« Po glasbenih učnih letih, ki jih je moj sin »preživel« pod očetovim mentorstvom, mogoče diktaturo, po letih, ko sem se trudil, da bi njega in hčerko sistematično seznanjal s kanoničnimi deli, po letih, ko sem njuna ušesa in njunega duha skušal obvarovati pred vsemi mogočimi zvokovnimi in besedilnimi smetmi, ki neprestano onesnažujejo okolico, ušesa in duha, sem ju v zadnjem času nekako izgubil. Hčerke niti ne, ona sama odkriva glasbo in me o svojih odkritjih poučuje, me z njimi seznanja, sina pa zagotovo. On je postal, kar zadeva okus za glasbo, zame velika enigma. Zato sem bil nemalo presenečen, da si je na telefonu za zvonjenje naložil del komada Otrok socializma: »Pejd ga pogledat, Brane«.
2021 je leto prvega slovenskega romanopisca Josipa Jurčiča. Ob tej priložnosti je pri Beletrini izšla nova literarnozgodovinska monografija Josip Jurčič: Pripovednik svojega in našega časa. Pogovarjali smo se z avtorico študije, Urško Perenič, literarno zgodovinarko in izredno profesorico za slovensko književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Urška Perenič je več let predavala na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru in gostovala na Inštitutu za slavistiko Univerze na Dunaju.