V spletu besed
Točno leto zatem, ko je predsednik Salvador Allende umrl v (še) ne pojasnjenih okoliščinah, medtem ko je vojska Augusta Pinocheta bombardirala predsedniško palačo Casa de la Moneda v Santiagu de Chile, je severnoameriška televizijska hiša NBC začela predvajati televizijsko nadaljevanko, ki je prikazovala življenje severnoameriških pionirjev na ameriškem zahodu – ki se je zdelo podobno življenju v Disneylandu.
Objavljamo kratko zgodbo Toma Podstenška, ki jo je žirija na letošnjem AirBeletrininem natečaju uredništvu predlagala v objavo.
Dr. Kozma Ahačič je predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU, znanstveni svetnik in izredni profesor, urednik jezikovnih portalov Fran in Franček ter sodelavec pri Slovarju slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja. Slovnici za osnovne šole Kratkoslovnica in za srednje šole Slovnica na kvadrat sta mu prinesli priznanje jabolko navdiha. Izdal je dve zbirki pesmi, zbirko esejev Kozmologija ter vrsto znanstvenih in poljudnoznanstvenih knjig. Konec lanskega leta je Cankarjeva založba izdala monografijo v tristo izvodih Stati inu obstati, v kateri je predstavljenih prvih 50 knjig slovenskih protestantskih piscev – njen avtor je naš današnji sogovornik. Za knjige imam vedno prostor: 15 m2 polic »V našem stanovanju je vedno prostor za knjige in nahajajo se prav v vseh sobah. Čeprav je polic okoli 15 kvadratnih metrov, so manj brane knjige skoraj povsod skrite tudi v drugi vrsti. Že večkrat smo se selili, toda vedno smo vse knjige odnesli s seboj. Knjige, ki jih uporabljam samo jaz, so razvrščene strukturirano. Vse ostale pa zgolj okvirno, saj ostali člani družine ne odlagajo knjig na 'določena' mesta. Načeloma vemo, kje je poezija, kje so novejše knjige, kje sta ruska in francoska literatura, stare knjige, lažji romani, detektivke, slovensko leposlovje in kje so priročniki. Ampak vedno se zgodi, da določene knjige zaidejo. Tako da nimamo zelo urejene knjižnice, hkrati pa so vse knjige prebrane, tako da jih brez problema najdemo po spominu.« Knjiga na policah družine Ahačič so v različnih jezikih: slovenščini, latinščini, stari grščini, ruščini, francoščini, hrvaščini, nekaj malega v nemščini, pa seveda tudi v angleščini. »Nekaj knjig sem prinesel s seboj iz otroštva, sicer sva oba z ženo že od samega začetka, torej časa študija, vneto kupovala knjige in skozi leta dopolnjevala zbirko. To počnemo še sedaj. Zelo dragoceno zbirko knjig v povezavi z antiko in pa Valvazorjevo Slavo vojvodine Kranjske sem dobil od skladatelja Uroša Kreka. Njegova žena mi je po njegovi smrti podarila zbirko, ki jo je on dobil od prevajalca Antona Sovreta. Druga dragocena zbirka so stare knjige, ki sem jih dobil iz zapuščine nekega duhovnika iz Tržiča. Med študijem sem znotraj družine nabral tudi celotno zbirko Naša beseda, Nobelovce in Zbrana dela, ki sem jih sistematično kupoval po antikvariatih. Podobno sem zbral tudi spodobno nabirko novih in starejših slovarjev, slovnic in pravopisov. Kupovanje knjig ima svoj čar, tudi kadar jih kupiš zgolj za darilo. Sem se pa v minulih letih nekoliko discipliniral, da si knjige za enkratno branje raje sposodim. « Pravi, da na potovanjih sicer kupuje knjige, vendar večinoma le znanstvene in strokovne. Knjižni sejem je tudi v njegovi družini že tradicionalen letni dogodek, ko se kupi več knjig. »Dejansko se je lažje odločiti za knjigo, če jo vidiš, jo opaziš. Zato mi je tudi ljubši sejem v živo. Preko spleta kupujem knjige sicer že dlje časa, vendar pretežno strokovne ali tiste, za katere znam že vnaprej oceniti, da so pomembne. Domovanje antične literature V njihovem domu se najdejo tudi otroške knjige, nekaj najljubših celo iz njegove otroštva, predvsem tiste, ki so bile ljube tudi otrokoma. Na vprašanje, ki dela težave vsakemu bralcu – katera je tvoja najljubša knjiga – odgovarja: »Takšnih lestvic ne maram, preveč poenostavljajo. Lahko pa povem, kaj največkrat vzamem v roke – Dnevnik Marka Avrelija, Ovidijeve Metamorfoze, Katula, Carmina Burana. Na antiko in njeno nadaljevanje sem navezan še s časov študija klasične filologije, podobno je s slovensko literaturo, ki ji skušam vsaj okvirno slediti, četudi z nekaj zamude. Zelo ljuba mi je kombinacija Edgarja Allana Poa in Gregorja Strniše, rad berem tudi res stare knjige, pa seveda starejše slovnice in slovarje.« Zelo rad prebira tudi klasične romane, pri modernih redko verjame trendom, za oddih pa sistematično bere detektivke. »K branju poezije se vračam podobno kot k najljubši glasbi. Raje manj pesmi, pa te večkrat. Priznam pa, da sem v času koronakrize bral bistveno manj. Vsega je bilo preveč. Zanimivo je, da največ leposlovnih knjig v naš dom prinese moja žena in potem po teh knjigah na podlagi njenih ocen nekoliko bolj izbirčno posegam tudi sam. Velikokrat imava zelo podoben okus, je pa meni bližje eksperimentiranje in bolje prebavljam tudi literarno šibkejša besedila. Doma imamo zelo dobro zalogo slovenskih klasikov, seveda pa je procentualno gledano večina tujih avtorjev.« »Knjige, ki jih trenutno berem (ali se opogumljam, da bi jih), imam na nočni omarici v spalnici. Knjige, ki jih berem za delo, pa zelo različno – večinoma so v službi, večkrat pa jih prenašam v nahrbtniku, kamor koli grem. Ker sem službeno večinoma v stiku z znanstvenimi knjigami oziroma knjigami iz 16., 17. in 18. stoletja, sem se za službo navadil brati v digitalni obliki. E-bralnike sem preizkusil, a imam raje knjige na tablici, zadnje čase tudi kar na pametnem telefonu. Skratka, starejša kot je knjiga, večja je možnost, da jo bom bral in nosil s sabo v digitalni obliki.« Lepota fizične oblike knjige »Vedno več mi pomeni lepota knjige kot objekta. Lepe knjige so tudi edine, ki jih kupujem na zalogo. Vsebina ni edina vloga knjige, sredi knjig je življenje preprosto prijetnejše, lepše, knjige na policah blažijo odmev našega sveta v dobesednem in prenesem pomenu. Pri vsaki knjigi najprej pogledam font, vezavo, platnice. So tudi knjige, ki jih najprej preberem in šele nato kupim za čas, ko bo ponovno branje hkrati nov užitek in spomin na nekdanjega: ravno zdaj z veseljem vsi skupaj čakamo novo izdajo Prousta.« Tudi njegovo zadnje veliko delo Stati inu obstati je knjiga, katere lepota je prav posebej markantna. Zato je bilo sklepno vprašanje, kje v njegovem domu pa se nahaja ta unikatna monografija? »Ta knjiga je zelo velika, zato ni šla na nobeno od knjižnih polic. Zdaj si v ležečem položaju deli prostor z zbirko plošč. Levo od nje je prostor za nove plošče, tako da bo imela v prihodnjih letih, upam, kar dobro in raznovrstno družbo.«
V romanu Maršalinja spremljamo Zoro Del Buono, avtoričino babico, ki skozi 20. stoletje in obdobje obeh svetovnih vojn krmari kot odločna, nadvse trmasta in temperamentna ženska. Zorina zgodba se začne v Bovcu, kjer v ambulanti spozna svojega bodočega moža, mladega zdravnika Pietra Del Buona. Sledi mu na jug Italije, natančneje v mesto Bari, kjer živita buržoazno in politično aktivno nabito življenje. Rodijo se jima trije sinovi, od katerih dva Zora preživi – le v tistem trenutku okusimo kanček nežnosti do njenih otrok ob katerih se je vse življenje počutila tuje. Leta 1980 v domu za ostarele konec dočaka tudi sama. Pa je šlo za naravo smrt? Ali je bila posledica nečesa večjega?
Ljubljano je prejšnji mesec obiskal Jan Wagner (1971), nemški pesnik, esejist, prevajalec in dobitnik letošnje literarne nagrade pont, ki jo je prejel za svoj prodoren pesniški in esejistični opus ter zavzetost za mednarodno povezovanje s posebnim občutkom za vseevropski kulturni okvir. Ob tej priložnosti je pri Beletrini izšel izbor njegove poezije z naslovom Avtoportret z rojem čebel, ki je nastal na podlagi istoimenske nemške pesniške zbirke, vsebuje pa tudi pesmi iz drugih Wagnerjevih pesniških zbirk. Delo, pri katerem je sodelovalo kar osem prevajalcev (Milan Dekleva, Urška Černe Potočnik, Lučka Jenčič, Amalija Maček, Maruša Mugerli Lavrenčič, Tanja Petrič, Gregor Podlogar in Sara Virk), dopolnjujejo še štirje eseji.