Seznam člankov

Fotografija: Pexels
Fotografija: Pexels

Za vedno star

Urban Vovk v Kolumna

Nikad nisam bio mlad, bio sam uvek star, ja, tako se je začelo, torej je tako bilo že od nekdaj, še preden so ga dobro prinesli iz porodnišnice, vsaj mama je svojim prijateljicam, zbranim v tistem vlažnem vogalnem stanovanju s tremi zunanjimi stenami in kletjo spodaj, kjer si menda tudi sredi poletnega popoldneva lahko sedel le ob prižgani luči, kamor so ga torej prinesli, in to kot drugega rojenca, spet moškega, kar ni bilo ravno nepričakovano, ne pa tudi tako močno zaželeno, kot bi si morda kdo mislil, ampak o tem več pozneje, fanta skratka, ki je dobil ime po skladatelju, proslavljenem po glasbi za film Cvetje v jeseni,

Narediti več, kot je mogoče

Narediti več, kot je mogoče

Sofija Andruhovič v Panorama

Čepe v nerodnem položaju na sedežu minibusa, ki nas je peljal iz Kijeva, je moja hči rekla: »Zaklonišča za bombe so me naučila, da se zvijem in zaspim.« Prvi dan smo se jaz, hčerka in psička Zlata skrilie na kijevski metro postaji Minska. Prostor podzemne ploščadi je bil poln ljudi. Majhen kotiček za nas smo našle poleg velike družine z otroki in bolnim dedkom, ki se mu je stanje slabšalo. Njihova mačka je urinirala od strahu in vonj urina je postal vseprisoten.

Fotografija: Pexels
Fotografija: Pexels

Živeti v »najboljšem od vseh svetov«

Mateja Arnež v Panorama

Toast z avokadom. Hipsterske kavarne. Neskončna izbira. In neverjeten uspeh, ki čaka takoj za vogalom. Življenje tipičnega milenijca bi večina ljudi najbrž opisala s temi besedami, da pa bi to generacijo lahko zares razumeli in doumeli vse tisto, kar jo bremeni, je najbolje, da stopimo v njene čevlje. V njih ni nič kaj udobno; enkrat se zdijo preveliki, drugič premajhni, v nobenem primeru pa se ne prilegajo tako, kakor bi si želeli, vsaj če ta svet spoznavamo skozi perspektivo pripovedovalca v Očetovem sinku – drugem romanu hrvaškega pesnika, pisatelja in dramaturga Dina Pešuta, ki na domačih tleh spada med najvidnejša ustvarjalna imena mlajše generacije, znotraj Fabule pa ga bodo letos lahko spoznali tudi slovenski bralci.

Fotografija: Nikodem Szczygłowski
Fotografija: Nikodem Szczygłowski

Razglednica iz Przemyśla

Nikodem Szczygłowski v Panorama

Te besede pišem iz Przemyśla – starega avstro-ogrskega mesta, pomembnega železniškega središča blizu meje z Ukrajino (oddaljeno je le 12 kilometrov), ki je le 80 kilometrov oddaljen od Lvova. Tu sem od sobote, v teh dneh pa sem se iz Krakova z vlakom večkrat vračal sem in tja. Na poti sem se peljal mimo starih stavb železniških postaj, zgrajenih za Avstrijo pred prvo svetovno vojno (da, v popolnem soglasju s Hrabalom, tu nedvomno obstaja celotna Srednja Evropa), in razmišljal o tem, da bolj ko se približuješ Przemyślu, bolj zares čutiš vojno. Vzdušje se postopoma zgošča, v zraku je čedalje več govora o vojni, vse več potnikov se odpravlja proti zahodu, proti Krakovu, vse manj pa v nasprotni smeri – proti vzhodu. V očeh mnogih od njih zlahka opazimo zmedenost in strah.

Sergej Lebedjev
Fotografija: Festival Literature sveta Fabula
Sergej Lebedjev Fotografija: Festival Literature sveta Fabula

Potovanje v zemljino maternico

Gabriela Babnik v Kritika

Med več kot 2000 ruskimi intelektualci, ki so Kremelj še pred začetkom vojne opozarjali, naj se izogne ​»nemoralni, neodgovorni in kriminalni« vojni proti Ukrajini, se je znašel tudi ruski pisatelj Sergej Lebedjev. V Moskvi rojeni (1981) Lebedjev, ki bo otvoril letošnji Festival Literature sveta Fabula, se je strinjal z obsodbami, da takšna vojna ne more imeti niti pravnih niti moralnih ciljev in da ruski državljani pravzaprav postajajo talci kriminalnega avanturizma, proti kateremu se obrača ruska zunanja politika, toda hkrati je naredil še korak dlje in zarezal v zgodovino. »Sovjetski zločini so ostali nekaznovani v Rusiji in se zato ponavljajo. Cena za to, kar ni bilo storjeno leta 1991, so ruski izstrelki in bombe, ki danes ubijajo Ukrajince,« je pod fotografijo grobov v Bikivniji, ki se nahajajo zunaj Kijeva, zapisal Sergej Lebedjev, »Prezgodaj je, da bi Ukrajince prosili, naj nam odpustijo. Prosili bomo za odpuščanje, potem ko bodo kaznovani zločinci, ki so začeli to