V spletu besed
Tragedija Ukrajincev se je skrčila na ključnik #BuchaMassacre. Priročno za uporabo, poleg tega pa megazločin lokalizira samo v enem majhnem mestu. Dejstvo, da so takšne »Buče« v naši državi odkrili tudi drugod in jih bodo še naprej odkrivali v veliko večjem obsegu, ko bo ukrajinska vojska še naprej osvobajala začasno zasedena ozemlja, je treba še posebej pojasniti.
Žalostna aktualnost današnjega časa me je konec februarja spodbudila, da sem si šel v knjižnico izposodit ponatis knjige Ukrajina joka, ki je pri Celjski Mohorjevi družbi izšel pred sedmimi leti. Prva izdaja je sicer med slovenske bralce prišla že med drugo svetovno vojno, natančneje leta 1940. Izšla je kot šesti zvezek zbirke Za resnico, ki jo je izdajal katoliški tednik Domoljub.
»Kadar ljudje gledajo smrt ene kurtizane, katere življenjsko zgodbo so dobro poznali, jokajo kot žalostno leto. Ko pa gledajo prizore velikih bitk, v kateri v eni minuti umira na tisoče ljudi, ne potočijo niti ene solze,« v predgovoru v Understadt – roman, ki je bil na Hrvaškem ovenčan s številnimi nagradami, pri nas pa je v okviru Fabule nedavno izšel pri Didakti – zapiše avtorica Ivana Šojat. Prav iz te premise, da so ljudje v zgodovini le številke, in da z njihovo tragično usodo lahko sočustvujemo le, če jih iz številk spremenimo v ljudi, pa v nadaljevanju splete fascinantno večplastno zgodbo, ki je ne le zgodba o zgodovinskih pretresih v dvajsetem stoletju, pač pa predvsem zgodba o hrvaškem mestu Osijek in družini, ki je živela v njem.
Vsako leto ob rojstnem dnevu danskega pisatelja in pesnika, Hansa Christiana Andersena (1805–1875), ki je znan predvsem po svojih pravljicah, obeležujemo svetovni dan mladinske književnosti. Drugega aprila tako po vsem svetu proslavljamo pomen del, ki so namenjena otrokom in mladostnikom do osemnajstega leta starosti. Andersenova dela so literarne umetnine, ki se na edinstven način navezujejo na pripovedno tradicijo, ki je nemara stara toliko kot človeštvo samo – na ljudske pravljice, v katerih se skrivajo tudi zametki današnjih del za odraščajoče bralstvo in poslušalstvo.
O osebnosti nacionalnega poeta je znano vse, kar je bilo mogoče povzeti po sekundarnih virih, izbrskati in rekonstruirati. Pravnik in karierist, deziluziran povzpetnik, po srcu poet. Raje bi bil na deželi kot po svetu, oženjen z dekletom, ki bi mu bogaboječe do konca svojih dni kuhalo in pralo, kot pa da se je primoran poditi za izbirčnimi mestnimi frajlami. Od incela po današnjih standardih do serijskega ljubimca. Nekje vmes Ana Jelovšek, verjetno zato, ker želi vsaj tu in tam pojesti doma pripravljeno kosilo. Brez prave namere in občutka odgovornosti ji napravi tri otroke, ki jim odreka materialno in čustveno podporo. Odsotni oče. Melanholik: njegovi prijatelji delajo samomore, o samomoru večkrat razmišlja tudi sam. Konfliktna osebnost. Ne živce mu gre vse: buržoazija, kler, civilna družba, Dunaj, provinca. Če bi bil sodobnik, bi imel najbrž živahen profil na Facebooku. Pri 33 se z varne razdalje zaljubi v 17-letnico, ne obstaja niti en dokaz, da bi se z njo kadarkoli skušal pogovoriti kot s sebi enakim človekom. To ga ne ustavi, da v javnih občilih ne bi objavljal ljubezenskih pesmi z akrostihi, ob katerih bi zardevale tudi današnje najstnice. Obsedenost čustveno povsem nedoraslega in spolno zavrtega moškega. Hud alkoholizem, simptom žrtvene mentalitete, »sovražne sreče« s pesniškimi besedami, ki vodi v duševni in fizični propad. Poet, ki bo po smrti povzdignjen v nacionalnega, ker nacionalni miti potrebujejo nacionalne pesnike, ima za sabo vojsko nacionalnih komparativistov, ki vpijejo: »Etike in morale 19. stoletja ni mogoče meriti po kriterijih 21. stoletja!«