Spomnim se dogodka, ko sem bila kot študentka vodja projekta Kriza univerze na Študentski organizaciji univerze v Ljubljani. Projekt Kriza univerze je raziskoval avtonomijo univerze in vlogo študentov, rezultati raziskave pa so objavljeni v knjigi Ali univerza pleše avtonomno? A da smo prišli do tega, sem se morala boriti za projekt kot levinja. Namreč, potem ko je bil projekt že odobren, ga je resorni študentski minister odpovedal. Slednjega sem nato komaj prepričala, da sva se srečala in na sestanku sem ga z argumenti in svojo strastno zavzetostjo za tematiko le prepričala za projekt. Nato mi je sošolec, ki je poznal dotičnega študentskega ministra dejal, da sem bila do ministra agresivna in zoprna. Začudila sem se, da mi to govori študent filozofije, saj sva se z ministrom pogovarjala v duhu argumentirane razprave, hkrati pa sem se spraševala, če bi to mislil tudi, če bi bila moški. Tako me je dogodek pripeljal do razmišljanja o Ksantipi, Sokratovi ženi, ki je prav tako veljala za zoprno, čeprav jo je Sokrat izbral prav z namenom poglobljenega razpravljanja. Od kod takšna dvojna merila do žensk-intelektualk, ki se borijo za pravico do argumentirane razprave in raziskovanja, čeprav je denimo že Platon oziroma Sokrat veliko govoril o enakosti med spoloma? V šesti knjige Države najdemo vojščake in med njimi so tudi ženske. Iz vrst vojščakov je Platon izbiral bodoče filozofe-kralje, ki so se poleg telesnih vaj izobraževali v dialektiki, geometriji, glasbi, govorništvu in številnih drugih vedah, katerih cilj je bilo spoznavanje človeka. Med učenci Akademije so bile tudi ženske, učenke, ki so bile po telesnih in umskih sposobnostih enakovredne moškim, saj, kakor beremo v sedmi knjigi Zakonov, morajo biti ženske na področju izobraževanja, kakor tudi v vsem ostalem, enakopravne moškim. Tako je znano, da sta bili v Platonovi Akademiji tudi učenki Lastenija iz Mantineje in Aksiotija iz Fliunteja v Arkadiji, ki je pričela poslušati Platona, potem ko je prebrala odlomek iz Države. Ideal, za katerega si je torej prizadevala Akademija, je bila vladavina uma in vrline tako v življenju posameznika kot tudi v življenju države. A kolikor je bil Platon kot Sokratov učenec napreden na področju političnih in socialnih pravic žensk, je bil precej konservativen kar zadeva spolnost, in si je žensko lahko zamislil le kot tisto, ki služi za reprodukcijo človeške vrste. Užitek, želja, spolna usmerjenost in identiteta ženske ga niso zanimale.
