Prijatelji smo. Carji smo.
Pet let je naokrog in spet se je zgodilo, da je z vsemi slikovitimi detajli opremljena zgodba s slovenske umetniške scene pretresla medije – vse tja do tistih najbolj rumenih, ki sicer o kulturnem dogajanju navadno ne najdejo drugih besed razen sodbe, da gre za neki posebno prevratniški in nedomoljuben način zajedanja davkoplačevalskega denarja. O aferi Smodej/Uranjek si je bržkone vsak zelo hitro ustvaril tako ali drugačno mnenje, saj gre za človeško skrajno mučne dogodke, do razvozlanja stvari pa bo – prav zaradi te mučnosti – verjetno še dolga pot. Čustva so razgrevajo že ob vprašanju, v čem je sploh bistvo dogajanja v kleti Fotopuba in zasebnih stanovanjih dveh dotičnih umetnikov, se pravi, o čem bi zares morali govoriti ali bi bilo celo sploh edino legitimno govoriti. Ker gre za javni škandal, ki vznemirja vse člane skupnosti, tudi – ali mogoče celo predvsem –– tiste, ki za Romana Uranjeka (kaj šele njegovega mladega protežiranca) niso prej še nikoli slišali, bi bilo v resnici težko trditi, da bi lahko bilo karkoli edino legitimno. Legitimno je govoriti o vsem, kar ljudi razburja, v nos pa jim gre vse mogoče in filozofiranja po družabnih omrežjih in »pluraliziranih« medijih, ki se brezobzirno borijo za uporabniške klike in oglaševalce, je nemogoče utišati. Zato bi se dotaknil par stvari – res samo bežno, kajti vpletenih v zgodbo iz prve roke ne poznam.
