Seznam člankov

Jeanette Winterson
Jeanette Winterson

Jeanette Winterson ali ranljivost proti ravnodušnosti

Iva Božič v Refleksija

Moje prvo slučajno srečanje z Jeanette Winterson se je zgodilo nekega medlega zimskega dne (od tega je morda tri leta) v glavni ljubljanski knjižnici, ko sem naveličano brskala po policah angleškega jezika in pestovala eno knjigo za drugo, brez seznama in brez navdiha. Dokler nisem na zadnji platnici ene od njih prebrala stavka o princesah, ki živijo srečno do konca svojih dni, samo ne s svojimi možmi. Poševni nasmešek kasneje se je lov končal in knjiga je odšla z mano. Stavek še zdaleč ne obnovi literarnega bisera, ki ga predstavlja njen roman Sexing the Cherry (1989, žal še ni preveden v slovenščino), njegovo slogovno in vsebinsko bogastvo. Sama pripoved pa vendarle je dober prikaz pisateljičinega mesta v sodobni literaturi in njenega prispevka k razširitvi domišljije kot dejanja mišljenja, a enako tudi čutenja. Na rahlo se dotakne tako njene edinstvene življenjske zgodbe kot zlasti predstavi njen način pripovedovanja, ki se iz nje črpa in meje tradicionalnega vsakič znova presega. Slog, ki pogosto udari s krajšimi stavki ali zasanjanimi odstavki in preoblečenimi klišeji, napolnjenimi z novimi sloji pomenov, ki odzvanjajo še dolgo, potem ko knjigo odložimo.

Avtorica: W. B.
Avtorica: W. B.

Ne potrebujete novega romana, potrebujete novo življenje

Mojca Pišek v Kolumna

Svojo prvo in doslej edino knjigo imam rada, morda celo bolj, kot je treba, vendar imam ob njej čisto specifično obžalovanje, ki je neutemeljeno, saj se mi predmet mojega obžalovanja pred tremi leti ni pokazal niti kot možnost. Želim si, da bi v predalu, točno takšna, kakršna je leta 2019 izšla, odležala leto, dve, morda več, morda vse do danes. To jutro bi se k tistim esejem iz prvenca spet vrnila, pobrala bi jih z dna predala, pričela brati in pri vsakem od njih jasno uvidela svojo zmoto. Že če bi eseji odležali le kak mesec ali dva, kaj šele leto ali dve, bi se k njim vrnila z drugim parom oči: vmes sem z njimi brala, sanjarila pri belem dnevu, gledala, občudovala, jih zapirala in jih nato jutro za jutrom odpirala, z njimi tipala za resnico ali lepoto. Eseje bi napisala drugače, kakšnega na novo, kakšnega sploh ne bi ali pa bi pisala kako drugače ali o čem drugem, za kakšnega bi uporabila drugo perspektivo, našla primernejši glas, vključila bi še tisto prigodo, napisala bi še tistega o onem, pa onega o tistem … Vse to, če bi zmogla, da napisane eseje za nekaj časa odložim, pozabim in se grem ukvarjat s čim drugim. Knjigo sem, kot večina avtorjev tega prostora in časa, napisala v relativni naglici in dokočala s pomočjo večkrat premaknjenega roka za oddajo. Ponudba izdaje knjige ni nekaj, kar bi pisec tega prostora in časa zavrnil, ali pa bi z njo po nepotrebem odlašal tako dolgo, da bi to, kar ima povedati, lahko dozorelo.

Sedanji kralj Karel III., ko je bil še valižanski princ, maja letos. Imel je govor namesto svoje matere, kraljice Elzabete II. Fotografija: Wikipedia
Sedanji kralj Karel III., ko je bil še valižanski princ, maja letos. Imel je govor namesto svoje matere, kraljice Elzabete II. Fotografija: Wikipedia

Kdo potrebuje monarhijo v 21. stoletju?

Valentina Plaskan v Panorama

Po smrti Elizabete II. so se družbena omrežja napolnila ne le s sožalnimi sporočili, pač pa tudi z vprašanji: »Zakaj je nekaj s tako krvavo zgodovino, polno neenakosti, brez pravega razloga, kot je monarhija,« v 21. stoletju sploh še potrebno? Kako prelomno je v tem kontekstu še zadnje slovo Elizabete II. v svetovnem merilu? Je obstoj krone po smrti najdlje živeče britanske monarhinje ogrožen? Ali bo kralj Karel III. uspel ohraniti pečat modernizacije in priljubljenosti, ki ga je Windsorjem pomagal pridobiti pokojni princ Filip, vojvoda Edinburški, ali pa bo njegova vladavina dokončno pokopala navidezno »zamrznjenost v času«, kot je obdobje 70-letne vladavine pokojne monarhinje označil novinar Mike Pearl, ki je pred leti napisal knjigo o scenariju, kako se otočani odpovejo monarhiji in postanejo republika? Da po smrti kraljice, ki se je od svojih podanikov poslovila v 96. letu starosti, nič več ne bo, kot je bilo, kažejo tudi zahteve nekdanjih kolonij po vrnitvi draguljev, ki se šopirijo na kraljevi kroni in drugih simbolih kraljevine. Narodi Commonwealtha niso počakali niti do zgodovinskega pokopa, da Veliki Britaniji sporočijo, da niso več tako zelo za »skupno stvar«. Njena smrt je sprožila val napovedi referendumov za odcepitev od britanske monarhije, vse glasnejše so zahteve po reparacijah za temno obdobje suženjstva. O kompleksnosti ustroja britanske monarhije in usode monarhov širom sveta smo se pogovarjali z zgodovinarjem, prof. dr. Igorjem Grdino, izjemno proniciljivim motrilcem in tolmačem krone.

Marcel Proust Fotografija: Wikipedija
Marcel Proust Fotografija: Wikipedija

Deset stvari, ki jih moramo vedeti o Macelu Proustu

Sanja Podržaj v Seznami

Marcela Prousta poznamo kot avtorja cikla Iskanje izgubljenega časa, ki obsega sedem romanov. Avtor je hkrati pripovedovalec in junak v vseh. Z njimi se je zapisal v zgodovino svetovne književnosti, njegove magdalenice pa so postale ustaljena in razširjena prispodoba za priklic spomina. Največ boste o njem izvedeli, če se boste lotili branja romanov, v naslednjih desetih točkah pa bo navedenih zgolj nekaj zanimivosti, ki vas morda prepričajo, da si vzamete čas in se potopite v svet francoske Belle Époque.

Ulica Prekomorskih brigad v Izoli. Fotografija: Antiša Korljan
Ulica Prekomorskih brigad v Izoli. Fotografija: Antiša Korljan

Geografija rokenrola: Po Mefovih izolskih poteh (Rex, Ulica prekomorskih brigad, Bife pri Kralju)

Antiša Korljan v Panorama

Ko je bil Twitter še nekaj vznemirljivega in uporabnega, res zelo zdavnaj torej, je eden od njegovih uporabnikov na humoren način opisal svojo zmoto, ko je ugotovil, kaj je Mef v resnici mislil, ko je v svojem komadu Junak prekomorskih brigad zapisal verz »takrat, ko se je Rex zvrnil na bok// je jokalo železje kot prestrašen otrok«. Tisti Rex, ki se je zvrnil na bok, namreč ni bil pes ali nemara znameniti Kraljev stol, pač pa – ladja. Rex, ponos italijanske medvojne mornarice, luksuzni parnik, ki je nekaj časa veljala za tistega, ki je Atlantik preplul najhitreje. Svoj žalostni konec je proti koncu druge svetovne vojne dočakal v Koprskem zalivu, kjer so ga septembra 1944 potopile rakete zavezniškega letalstva. Potopil se je na plitvo dno čisto blizu obale, oblasti so se nekaj let po vojni še nekaj ukvarjale z njim, potem pa so ga prepustile propadu in pogumnim mulcem z dovoljšno kapaciteto pljuč, da so se potapljali do razbitine in z nje pobirali, kar je bilo vrednega.