V spletu besed
H2SO4 ali žveplova (VI) kislina je izjemno jedka snov, ki povzroča najedanje kovin, kamnin, kože, oči, tkiv in je tudi ime zbirke slovenske uporniške poezije, ki je nastala s sodelovanjem literarnega zgodovinarja Igorja Sakside in hip hop ustvarjalke Masaye (Mia Puhar Rodin).
Kontaktirala sem jo, ker sem želela narediti prispevek z različnimi avtorji in avtoricami po aferi Fotopub. Zanimalo me je, kakšne so njihove osebne izkušnje na kulturniški sceni. Žal odziva v večjem delu nisem prejela – z izjemo Suzane Tratnik, ki si je upala povedati veliko več, kot bi se verjetno dandanes »smelo«. Ne spodobi se obsojati tistih, ki molčijo, ker imamo vsi dobre razloge za to. Slovenija je pač premajhna država in hitro se zgodi, da si povedal preveč in te »udari po prstih«. Vendar pa je afera Fotopub pravzaprav točno to: ko vsi očitno nekaj vemo, pa smo tiho. Zato Suzana Tratnik pravi, da je bila prevečkrat tiho – sedaj pa ne bo več. In upam, da ji bo po vseh teh njenih besedah sledilo še več ljudi, ki bo naredilo najbolj enostavno, pa hkrati najtežjo stvar: spregovorilo o tistem, kar ne bi smelo biti nikoli utišano. O resnici stanja, v katerem živimo.
Luka lovi, Marko miži je zbirka drobnih zgodb iz družinskega vsakdanjika. Marko in Luka sta bratca, s katerima bralci preživimo dobro leto. Po nekaj začetnih vragolijah odpotujemo z njima na morje in k jezeru, nato pa z Markom v prvi razred, z Lukom pa v drugega. Na koncu leta, ko Marko že tako dobro piše, da kakšno besedo v Lukovem zvezku, ki se mu ne zdi najbolje izbrana, kar pobriše in na novo napiše s pisanimi črkami, pa spet na počitnice.
Gabrielo Babnik slovenskemu bralstvu ni treba posebej predstavljati. Priznana pisateljica, literarna kritičarka in prevajalka, katere opus se po večini tematsko osredotoča na vprašanja rase, rasizma in različnih postopkov rasizacije, tenkočutno prepletenih znotraj medosebnih, pogosto intimnih odnosov njenih protagonistov, se je tudi znotraj novega romana Tišina, polna vetra teh tem ravno tako dotaknila, čeprav jih je na nek način tudi suvereno nadgradila. Roman, ki ubeseduje ljubezenski odnos med Charlesom Baudelairom in njegovo muzo ter dolgoletno spremljevalko Jeanne Duval subtilno prodira v najglobje horizonte človeške duše, zaznamovane z rasistično miselnostjo 19. stoletja. Protagonista romana prehajata med nevidnimi pozicijami rasnih, razrednih in spolnih moči z izjemno voljo do življenja in voljo do ustvarjanja, ki njuna življenja in njun odnos vendarle jasno omejujejo. Genealogija odnosa med Baudelairom in Jeanne Duval tako bolj kot njuno romantično in erotično vez opisuje duh nekega zgodovinskega časa, ki bi ga lahko razumeli v oziru na trditev velikega protikolonialnega misleca Frantz Fanona, da je rasizem evropsko kolektivno nezavedno. O vsem tem smo kramljali z Gabrielo Babnik.
Mega Glavca iz naslova je sedmošolec Svit, edinec, ki mu gre dobro v šoli in ima najboljšega prijatelja Super Faco Jana, s katerim deli vse muke in super prebliske, dobrega prijatelja Tilna in razrednega sovražnika Marka. Obožuje nogomet in palačinke in ima, jasno!, vedno na zalogi kakšno fantastično idejo. Ne – megastično! Slonjo!! Dinozavrsko!!! Marsikateri bi pravzaprav morali reči kratkomalo: »Ideja vseh idej, ki so bile kdajkoli zaidejnane. Ja, to je beseda.«