Sam da se diha
v Panorama
Objavljamo kratko zgodbo, ki je zmagala na letošnjem AirBeletrininem natečaju. Izbrala jo je žirija v sestavi Urban Vovk, Irena Svetek in Davorin Lenko.
Seznam člankov
Ko je 452 strani skoraj premalo
v Podkast
»Ko je Petra rekla, da bi o meni napisala knjigo, se je meni to najprej zdelo hecno, no, potem pa sem rekla: ‘Ja, no, pa dejva!’ Potem pa je bilo tako, da sva se malo dobivale v moji garderobi, malo v njeni, snemala je vse, kar sem govorila, potem pa je morala malo spucati ta moj govor, ker preveč tujih besed uporabljam, preveč nekih vzklikov. Treba je bilo malo ‘smanjit doživljaj’, kakor se temu reče,« je nastajanje svojega biografskega romana Jožiopisalaigralka in dolgoletna profesorica na akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Jožica Avbelj.
»Živ sem tedaj, ko je živ jezik v meni«
Tako kot njegovo knjigo Bogovi se nam smejijo (Beletrina 2022) je tudi ta pogovor treba brati počasi. Z globokimi vdihi. Kot potapljanje pod zemeljsko površino. Dve, tri minute, in potem se je smiselno ponovno vrniti na gladino, ker je groza, ki je tam ugledana, neznosna, ker je zbirka novel na meji izrekljivega. Ob spoznanjih, kot je tisto o jeziku ali pa o tem, da je »literatura, ali bolje rečeno, kar se prezentira kot literatura, vse pogosteje predvidljivo sredstvo določenih družbenih skupin, s tem pa pribočnica ideologije, ne pa teritorij avtonomnega mišljenja in ustvarjanja,« me je ne toliko zabolelo ali mi zbudilo občutke nelagodja, kot me je spomnilo, zakaj smo tu, in zakaj je literatura eno redkih, če ne zadnjih polj odprtosti in kompleksnosti, ki se lahko in mora zoperstaviti enoznačnosti. Predvsem pa ta nenadkriljiv občutek, da – med branjem – prisostvujemo nečemu skrivnostnemu. Aleš bi rekel, da razširjenemu realizmu.
»Sejem je bil zame vedno osrednji poklon knjigi in branju«
38. slovenski knjižni sejem jutri odpira vrata za obiskovalce. Po dveh letih spletnega življenja bomo zopet deležni sejemskega vrveža v živo, srečanj s pisatelji, znanci in drugimi knjigoljubci, pogovorov o knjigah, listanja po novih izdajah itd. Sejem se je iz Cankarjevega doma preselil na Gospodarsko razstavišče, kjer je pred 50 leti začel svojo pot. Pogovarjali smo se s predsednico upravnega odbora 38. slovenskega knjižnega sejma Tanjo Tuma.
»Pahorjeva Nekropola je bila velik izziv ne samo z risarskega zornega kota, ampak tudi življenjskega«
Boris Pahor (1913) je velikan slovenske in svetovne književnosti ter intelektualec, ki ne potrebuje dodatne predstavitve. Njegova dela imajo ne samo veliko literarno, temveč tudi sporočilno vrednost. Ohranjajo spomin na dogodke zgodovine, ki se, kot je rad pravil sam, ne smejo nikdar več ponoviti. Svojo izkušnjo življenja v koncentracijskem taborišču Natzweiler-Struthof opisuje v avtobiografskem romanu Nekropola (1967). Mnogi bivši taboriščniki so se po osvoboditvi zavili v molk in svoje zgodbe odnesli v grob, on pa je svojo rad ponavljal in jo želel predati naslednjim generacijam. Mladega ustvarjalca, prav tako zamejskega Slovenca, je Nekropola še posebej nagovorila. Jurij Devetak (1997) je s Pahorjevo privolitvijo ustvaril strip, ki zgodbo ene generacije pove skozi oči druge. Ilustracije, ki ustvarjajo kontemplativno vzdušje, spremlja le malo besedila. Iz njih vejejo bolečina, krivda in osamljenost glavnega lika, ki se neomajno pomika skozi ostanke preteklosti. Pahor izida Nekropole v stripu ni dočakal. Poslovil se je na dan, ko je Devetak končal zadnjo risbo. Verjamemo, da bi bil vesel tega dela ter pogovorov in razmislekov, ki jih odpira med generacijami, ki vojne nismo doživele in se moramo, posebej ob aktualnem dogajanju ne tako daleč stran, zavzemati, da je tudi prihodnje ne bodo.