Seznam člankov

Fotografija: Pexels
Fotografija: Pexels

Oblikovanje in upravljanje naših dejanj, misli, hotenj

Katarina Majerhold v Refleksija

Približuje se čas, ko se bomo nekateri ponovno ozrli v dejanja, misli, čustva, namere in hotenja v tem letu – seveda se kar precej tega nanaša za leto ali več let nazaj in je šlo torej vsaj v nekaterih zadevah za kontinuirana dejanja, misli, čustva, namere. V tem smislu bi rada v tem članku spregovorila o tem, koliko smo se posamezniki in posameznice dejansko pripravljeni odpovedati določenim dejanjem, mislim, čustvom, hotenjem v prid dobrobiti našim najbližjim (tudi našim domačim ljubljenčkom), torej dati prednost svojim najbližjim pred nami samimi, ker je njihova dobrobit v določenih primerih pomembnejša od nas samih (predvsem takrat, ko niso najboljše). Morda se komu to zdi nepomembno, trivialno in celo lahko, vendar se je do tega v realnosti in v resnici dosti težje dokopati in še težje vsakodnevno udejanjiti. In ne v tem dejanju ne vidim prav nič žensko obeleženega ali »žensko požrtvovalnega«, gre za človeško dejanje, ki se navsezadnje izkaže tudi nadvse dobro za nas same.

Fotografija: Wikipedija
Fotografija: Wikipedija

Proust in telefon

Mladen Dolar v Refleksija

Govoriti ob stoletnici Proustove smrti – kakšna čast in kakšna nemogoča naloga. Pred hommage samemu Proustu je potreben hommage tistim v Sloveniji, ki so poskrbeli za njegovo prisotnost med nami. Najprej in v najvišji meri je to seveda prevajalka Radojka Vrančič, ki je temu posvetila večji del svojega življenja; nato Marija Saje, moja gimnazijska profesorica francoščine, ki je toliko generacij okužila s Proustom; nazadnje moj dragi umrli prijatelj Dušan Jovanović, ki je s predstavo Iskanje izgubljenega časa v Drami (2004) Prousta približal splošnemu občinstvu (predstava je tedaj dobila glavno Borštnikovo nagrado). In naposled se je treba posebej zahvaliti Beletrini, ki je ob tej stoletnici poskrbela za nujno potreben ponatis celotnega cikla.

Fotografija: Shutterstock
Fotografija: Shutterstock

Mi, Vzhodnoevropejci!

Goran Vojnović v Kolumna

Nikdar prej še nisem bil v Romuniji in preden so me povabili na tamkajšnji knjižni sejem, se nisem niti zavedal obstoja mesta Iași, drugega največjega romunskega mesta in romunske kulturne prestolnice, kot Iasi predstavljajo turistični vodniki. A zdaj, ko se nekega sivega jesenskega popoldneva prvič sprehajam po mestu, se v njem počutim povsem domače, pravzaprav se mi zdi, da sem tu že bil. A vendar vem, da me sprehod po Iasiju zgolj vrača v druga vzhodnoevropska mesta, po katerih sem se sprehajal. V Krakov ali Lvov, v Beograd ali Kijev, v Moskvo ali Varšavo …

Hana Stupica
Foto: osebni arhiv
Hana Stupica Foto: osebni arhiv

Domača knjižnica: Hana Stupica

Ajda Vodlan v Panorama

Hana Stupica je ena najvidnejših predstavnic mlade generacije slovenskih ilustratorjev. Za diplomsko nalogo na Akademiji za likovno umetnost, smer vizualne komunikacije, je zasnovala ilustracije za svojo prvo slikanico Rokavička, za katero je kot najmlajša dobitnica prejela prestižno nagrado Hinka Smrekarja. Sledila so nova dela, nove nagrade, tudi na področju oglaševanja, in danes razstavlja tako doma kot tudi v tujini. Navdušujejo nas njene upodobitve živalskih likov, ki združujejo tako zgodovino kot tudi moderen pristop. V domači knjižnici ima Hana Stupica bogato dediščino knjig svoje babice Marlenke Stupica, ene izmed prvih in zagotovo najbolj prepoznavnih ilustratork pri nas, in mame Marije Lucija, tudi izjemno uspešne in nagrajene ilustratorke – vendar pa tako ateljeju kot domu svoj pečat daje Hana.

Marie NDiaye
Fotografija: Wikipedija
Marie NDiaye Fotografija: Wikipedija

Čigavo je maščevanje?

Gabriela Babnik v Kritika

V zvezi s francosko pisateljic Marie NDiaye se ves čas vije nekakšen misterij. Pisateljski kolegi in kolegice z afriške celine o njej trdijo, da je snobovska, čeprav jo zaradi njenega sloga menda cenijo, v Franciji obstaja težnja, da bi jo videli kot glasnico marginalnih skupin, kot glas zatiranih, predvsem pa, da bi njeno pisanje obarvali v »črno«. Sama je lastno pisanje izvzela iz vseh postkolonialnih diskurzov ali kot je izjavila v nekem intervjuju: »Ne pišem kot ženska, ne pišem kot črnka. Ne opredeljujem se kot črnka, rojena v Franciji leta 1967. To so dejstvene opredelitve, ki so brez pomena, ko gre za moje pisanje. Pišem kot človeško bitje.«