Oblikovanje in upravljanje naših dejanj, misli, hotenj
Približuje se čas, ko se bomo nekateri ponovno ozrli v dejanja, misli, čustva, namere in hotenja v tem letu – seveda se kar precej tega nanaša za leto ali več let nazaj in je šlo torej vsaj v nekaterih zadevah za kontinuirana dejanja, misli, čustva, namere. V tem smislu bi rada v tem članku spregovorila o tem, koliko smo se posamezniki in posameznice dejansko pripravljeni odpovedati določenim dejanjem, mislim, čustvom, hotenjem v prid dobrobiti našim najbližjim (tudi našim domačim ljubljenčkom), torej dati prednost svojim najbližjim pred nami samimi, ker je njihova dobrobit v določenih primerih pomembnejša od nas samih (predvsem takrat, ko niso najboljše). Morda se komu to zdi nepomembno, trivialno in celo lahko, vendar se je do tega v realnosti in v resnici dosti težje dokopati in še težje vsakodnevno udejanjiti. In ne v tem dejanju ne vidim prav nič žensko obeleženega ali »žensko požrtvovalnega«, gre za človeško dejanje, ki se navsezadnje izkaže tudi nadvse dobro za nas same.
