Seznam člankov

Andreja Peklar Fotografija: Borko Tepina
Andreja Peklar Fotografija: Borko Tepina

Domača knjižnica: Andreja Peklar

Ajda Vodlan v Panorama

Andreja Peklar, znana slovenska ilustratorka in slikarka, ki je bila večkrat nagrajena tako doma kot v tujini, je najprej študirala umetnostno zgodovino in filozofijo, nato pa se je lotila študija slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Ta njena izobraževalna pot se odraža tudi v domači knjižnici, v kateri ni le polno slikanic, temveč se tam skrivajo tudi bogate zbirke knjig umetnostne zgodovine, filozofije in tudi mnogo romanov. Ljubljansko stanovanje sredi centra mesta, kjer živi z možem, tudi slikarjem, je tako dom številnih knjig – del je podedovanih, še večji del pa kupljenih in poklonjenih.

Fotografija: Wikipedia
Fotografija: Wikipedia

Lado Kralj – gledališki potohodec

Gašper Troha v Panorama

Dragi Lado, novica o tem, da te ni več, me je pretresla. Ko sva se zadnjič videla na Cankarjevi ulici v Ljubljani, se mi je mudilo in sva se le mimogrede pozdravila. Kasneje sem se spraševal, zakaj si nisem vzel več časa za klepet s tabo. Bil si moj profesor, kasneje mentor pri diplomski nalogi in doktorski tezi, kolega in prijatelj, ki me je usmerjal na moji raziskovalni poti po prostorih dramatike in gledališča. Iskriv in navdihujoč sogovornik. Izjemen intelektualec, ki si znal vedno povezovati zgodovinska dejstva z literaturo, odlično pripovedovati številne anekdote in diskutirati ob dolgih večerjah na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo. Spomnim se vročih debat, ki sta jih imela z Borisom A. Novakom, ob katerih sta običajno na koncu ostala galantno vsak na svojem bregu.

NUK 2 potrebujemo bolj kot kadarkoli prej

NUK 2 potrebujemo bolj kot kadarkoli prej

Valentina Plaskan v Panorama

Konec devetdesetih let prejšnjega stoletja so bili zaposleni v Narodni in univerzitetni knjižnici prepričani, da se bodo v kratkem preselili v Nove prostore v NUK 2. Tako intenzivno se je govorilo o težko pričakovani selitvi, da zaposleni to izredno slikovito ponazorijo: izbiralo se je že zavese za pisarne, tepihe, barvne kombinacije za opremo. Prepričani so bili, da je selitev tik pred vrati. Temeljni kamen je bil leta 2008 položen, a iz tega znova ni bilo nič. Gradbena jama, kjer so skoraj desetletje potekala arheološka izkopavanja in kjer bi morala stati nova zgradba, je bila zasuta. Na mestu, kjer bi morala stati nova zgradba, je bilo vzpostavljeno provizorično parkirišče, ki ga poznamo še danes.

Fotografija: Shutterstock
Fotografija: Shutterstock

Sin je bral eno poletje

Andrej E. Skubic v Kolumna

Moj štirinajstletni sin ne bere. Nič. No, razen obveznega šolskega čtiva. Neznansko sitno mu je, ker učiteljice slovenščine, ker je »oči pisatelj«, pričakujejo, da bo vsaj sodeloval, če ne že prekipeval od pronicljivosti pri bralni znački, projektih za slovenščino in podobnih trpinčenjih mladine. Nisem pristaš teorije, da je mogoče otroka prisiliti, da bo v čem užival, zato svoje razočaranje prenašam molče. Ni namreč ravno, kot da ne bi bil že od malih nog izpostavljen književnosti, kar naj bi bilo menda pomemben dejavnik za pismenost otrok. Naša dnevna soba, eden od hodnikov in celo obe otroški sobi se pravzaprav šibita od knjig; pred nedavnim je neka obiskovalka ob pogledu na našo dnevno sobo začudeno vzkliknila: »Kako mi je to všeč! Ste te knjige kje dobili?« Lahko bi pravzaprav rekli, da je odraščal v ekstremno knjižnem okolju. Kot malčku smo mu brali zgodbice in pesmice, kasneje je tudi sam hodil v knjižnico. Se pravi izkušnjo tega ima in nekaj časa mu je bila celo všeč. Bilo je neko poletje, pri enajstih letih, ko je to doseglo vrhunec: takrat smo na morje odpotovali z goro knjig, na plaži vsi štirje poležavali vsak s svojim romanom, in imam fotografijo, na kateri sin hodi po ulici v Rovinju in med hojo bere knjigo. Res.

Bruno Latour Fotografija: Wikipedija
Bruno Latour Fotografija: Wikipedija

Nikoli nismo bili moderni

Peter Boštjančič v Kritika

V osemdesetih se je kot nekakšen odgovor na Kuhnovo teorijo znanosti na ameriških in evropskih univerzah oblikovala nova teorija znanosti, ki se jo je prijelo ime sociologija znanosti. Njen objekt proučevanja so bile naravoslovne znanosti in tehnika, obojega pa so se lotili proučevati na nek nov, originalen način. Če je Kuhn proučeval naravoslovje predvsem z vidika teorij oziroma paradigem, so sociologi znanosti proučevali preplet med laboratorijskim delom, naravo in družbenim kontekstom. Povezave med temi tremi elementi so tisto odločilno, znanstvene teorije, ki jim je bila prej posvečena vsa pozornost, pa so zgolj produkti povezav med temi tremi dejavniki. Glavni zastopniki te sociologije znanosti so Bruno Latour, Karin Knor Cetina, Josef Rheinberger, Steven Shapin, Simon Schaffer in Donna Haraway, če naštejem samo par najpomembnejših imen.