V spletu besed
Pisateljica si mora reči pisateljica in bralka ravno zato, da se sprostijo vsi mogoči družbeni imaginariji in predsodki. Da lahko prav pisateljica nazadnje, ko je vse to na pladnju, ko je vse lepo osvetljeno, pokaže, kako zelo se o ženskah in pisateljicah vsi motijo. Da ima lahko pisateljica o sami sebi, o svojem pisateljevanju – zadnjo besedo.
V fokusu raziskovanja znanega nemškega zgodovinarja Karla Schlögla so zgodovina stalinizma, ruske diaspore in disidentska gibanja, toda v svojem raziskovalnem pristopu ubira povsem samosvojo pot, saj iz tega sklopa tematik izpostavlja tiste, ki navadno niso v ospredju historičnih naracij 20. stoletja. Takšna ugotovitev velja še posebej za njegovo najnovejšo monografijo Vonj imperijev s podnaslovom Chanel Nº5 in Rdeča Moskva.
K nam zadnje čase na obisk prihaja Tonko Bažič. Glede višine, teže, barve las in sorodnih lastnosti si nismo čisto na jasnem, je pa jasno, da obožuje in obvlada družabne igre; vedno se pojavi takrat, kadar mlajšima dvema za dobro igro zmanjka en igralec (remi in tarok je menda dosti bolj zabavno igrati v troje kot v dvoje), po igri pa ponavadi izgine kot kafra. Na sumu ga imamo, da pred tem poje še kakšen piškot. Zdi se podobno priročen kot Tronci, Izidorjev dober prijatelj z izbranim okusom za avtomobile, na katerega se lahko človek zanese, če doma nima bratca ali sestrice, predvsem pa se skoraj vedno (ob nedeljah rad malo dlje poleži in takrat se ne pusti motiti) oglasi na telefon, pa četudi gre za telefon domače izdelave ̶ iz kartona.
Umrl je Jean-Paul Belmondo. Novica, ki so jo zadnji teden objavili skoraj vsi mediji. Ob njej se je zvrstilo tudi nemalo komentarjev, ki jih je v grobem mogoče razvrstiti v tri sklope. Najštevilnejši so, jasno da, bili tisti generično formalni, ki družabna omrežja preplavijo ob smrti vsake slavne osebnosti: R.I.P., ipd. Žanr seveda ni nov, dovolj bo že, če se spomnimo komada Rasprodaja bola beograjske skupine Riblja čorba z njenega prvega studijskega albuma; s facebooki je le doživel neverjeten razmah.