V spletu besed
Pri založbi Beletrina je izšel četrti roman Draga Jančarja z naslovom Ob nastanku sveta, velika zgodba življenja, ki izriše pred očmi posameznika. Gre za ganljivo, osebnoizpovedno delo z avtobiografskimi elementi, ki ne bo nikogar pustilo ravnodušnega.
Naslovnico slovenske izdaje romana Wolf Hall britanske pisateljice Hilary Mantel – v odličnem prevodu Dušanke Zabukovec – »krasi« glava Henrika VIII, izsek iz monumentalne stvaritve, portreta slikarja Hansa Holbeina mlajšega. Takoj nam torej postane jasno, da gre za (še eno) delo, ki se vrti okoli vladarske dinastije Tudorjev. A Wolf Hall, zajetno besedilo več kot sedemstotih strani, vsekakor izstopa iz množice tovrstnih zgodovinskih romanov: če ne že zaradi tega, ker je knjiga prejela prestižno nagrado booker, pa zaradi same vsebinske postavitve in izpeljave.
Novinarka in publicistka Irena Štaudohar se loteva zelo različnih knjižnih projektov. Po lanskoletni uspešnici z naslovom Kaj hoče ženska? je sedaj pred nami njena knjiga o vrtnarjenju z naslovom Fižolozofija (Mladinska knjiga). V njej je zbrala kolumne, ki jih je nekaj let objavljala v časniku Nedelo. Prinašajo njena razmišljanja in izkušnje, ki jih je prineslo obdelovanje lastnega vrta. Knjiga je hkrati praktična in filozofska, meditativna in poetična, skratka žanr, ki ga pri nas ne srečamo prav pogosto.
Lidija Dimkovska in Aleš Mustar sta pesnika, oba tudi prevajata. Poročena sta že 20 let, od leta 2001 pa skupaj živita v Ljubljani. Lidija se je rodila v Skopju in tam končala študij primerjalne književnosti, doktorirala je iz romunske književnosti na Univerzi v Bukarešti in nato med letoma 1997 in 2001 delala kot lektorica za makedonski jezik. Aleš se je rodil v Ljubljani. Diplomiral je iz angleščine in pedagogike na Filozofski fakulteti v Ljubljani in doktoriral iz romunske književnosti na Univerzi v Bukarešti. Poleg pisanja veliko prevaja, ukvarja pa se tudi z gledališčem. Lidija prevaja slovensko in romunsko književnost v makedonski jezik, Aleš pa predvsem sodobno prozo in poezijo iz romunščine ter makedonščine v slovenščino. Ko smo obiskali njuno knjižnico, je bilo glede na njun prevajalski poklic, Lidijine korenine in pa tudi dejstvo, da sta več let skupaj živela v Bukarešti, prvo vprašanje:
Mogoče ste tudi vi med nami, ki se romana Pod svobodnim soncem, s podnaslovom: povest davnih dedov spominjate kot … neskončnega. V šolski knjižnici je bil med debelejšimi knjigami in prav zaradi tega se je marsikdo obotavljal, preden ga je vzel v roke. Ampak ta neskončnost je ob branju dobila drugo dimenzijo. V širine panonskega prostora se je dalo strniti ogromno življenja … in bojevanja … pa tudi idejo o svobodi. Prav ta roman, ki ga je pred več kot 100 leti mojstrsko napisal Fran Saleški Finžgar, je bil podlaga za strip z enakim naslovom, ki je izšel lani pri založbi Škratelj, in je delo pisatelja, scenarista in filmskega ter televizijskega režiserja Gorana Vojnovića in slikarja in ilustratorja Damijana Stepančiča.