V spletu besed
Četudi je eminentni kolumbijski nobelovec Gabriel García Márquez (1927–2014) v svetu najbolj znan po slovitem romanu Sto let samote iz leta 1967, ki je za vedno spremenil književnost Latinske Amerike in v literarno vedo vnesel pojem magičnega realizma, je pisateljevo nemara najambicioznejše delo Patriarhova jesen iz leta 1975.
Pred dnevi sem si kupil slušalke. Najbolj preproste, staromodne slušalke, ki jih na eni strani vtakneš v računalnik, telefon ali kakšno drugo napravo, na drugi strani pa v levo in desno uho. Takšne slušalke sem uporabljal že pred tridesetimi leti, ko sem dobil prvi walkman, in od takrat se niso prav nič spremenile, a vseeno so bile opremljene z debelo knjižnico navodil. Pravzaprav so v podolgovati beli škatlici slušalke zasedale kvečjemu petino prostora, večjezična knjižica pa preostali del.
Ob smrti papeža Janeza Pavla II. aprila 2005 so italijanski mediji večkrat poudarili, da je bil Karol Wojtyła za marsikoga, predvsem za mlajšo generacijo, dejansko edini papež, saj je njegov pontifikat trajal izredno dolgo in zato prejšnjih sploh niso poznali. Nekaj podobnega lahko zapišemo tudi ob slovesu Borisa Pahorja. Ni namreč mogoče govoriti o slovenski književnosti v Italiji, ne da bi začeli pri njem. Tudi o Slovencih v Italiji in odnosu matice do lastne narodne skupnosti se je v osrednjeslovenskih medijih največ govorilo okrog Pahorjevega rojstnega dne 26. avgusta. Predsednika Slovenije in Italije Pahor in Mattarella sta julija 2020 prisostvovala vrnitvi Narodnega doma slovenski narodni skupnosti in priložnost izkoristila, da sta starosti slovenskih pisateljev vročila najvišji državni odlikovanji. Množično prevajanje slovenskih avtorjev iz Italije v italijanščino se je začelo prav s Pahorjem in vsak njegov uspeh je bil uspeh celotne narodne skupnosti. Celega kupa stvari ni bilo mogoče narediti oziroma si zamisliti, ne da bi se pri tem tako ali drugače ne sklicevali nanj.
Nekoč sem v Cunjakovem antikvariatu na Trubarjevi, z zunanje strani zastraženem z velikanskimi portreti pisateljev s potopljene Atlantide, nekaj iskal. Mogoče kakšno knjigo iz osemdesetih, ko smo srbohrvaške prevode še kupovali ali pa jih kot pravi profesionalni tatovi kradli v Konzorciju in potem po skrivnih kanalih in na skrivnih krajih za mastne denarje preprodajali zainteresiranim strankam. Največkrat sramežljivim, mladim puncam. Študentkam primerjalne književnosti. Ko sem s prsti in očmi kot z nevidnimi lovkami drsel po hrbtih knjig, sem za stelažo, ki me je ločevala od največjega prostora v antikvariatu in me seveda skrivala, zaslišal znan glas. Govorca nisem mogel videti niti ni on mogel videti mene, a glas sem v hipu prepoznal. Bil je glas hermetičnega pesnika, ki ima med mlajšimi ljudmi veliko častilcev in oboževalcev. Ložo zagretih in fanatičnih vernikov.