Airbeletrina

Seznam člankov

Pisatelji v naravnem habitatu

Andrej E. Skubic — 8. 7. 2022 v Kolumna

Blaž Kosovel je pred tedni v intervjuju za Dnevnikov Objektiv med številnimi vidiki primerjave med Evropo in Ameriko izpostavil tudi enega od razlogov, zakaj ameriška kultura tako zlahka osvaja svet: ker pretendira na vsakogar, ne le na elito. Hollywood, Broadway in off-Broadway brez težav funkcionirajo vzporedno, ukvarjanje s kulturo oziroma umetnostjo pa je dejavnost kot vsaka druga – nenehno poskušanje in čakanje na morebitni preboj, »uspeh«. V Evropi je drugače. »Intelektualci [kulturo] postavijo kot nekaj visokega, drži se je patina svetosti. Ko gledaš poročanje o kulturi na slovenski televiziji, se streseš od svetosti.«

Reklamna vitrina na Wolfovi ulici je v času delovanja Kina Sloga z najavami erotičnih filmov privabljala poglede ljudi vseh starosti. Foto: Marjan Ciglič, 21. april 1976, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije.

Kino Sloga (Adi Smolar: V Slogi pa vrtijo pornografijo)

Krištof Urbančič — 5. 7. 2022 v Panorama

Koroški kantavtor Adi Smolar je Slogo vtaknil v komad na svojem prvencu Naš svet se pa vrti (1989, pesem je druga na strani B), v katerem je skušal opozoriti na dvoličnost varuhov morale, ki zlahka spregledajo, da v filmih in resničnem življenju šprica kri in se kotalijo glave, pomembno je le, da se ne seksa.

Andrej Morovič
Fotografija: Jože Suhadolnik — Andrej Morovič Fotografija: Jože Suhadolnik

Andreju Moroviču na pot

Jurij Hudolin — 3. 7. 2022 v Panorama

Andrej Morovič (1960–2022) je bil med slovenskimi pisatelji ena najbolj nenavadnih figur. Ne le da se je zavestno predajal ahasverski poti mimo vseh inštitucij in je stavil predvsem na lastno vizijo, bil je tudi samosvoj besedni virtuoz in je v osemdesetih postavil novo artikulacijo znotraj slovenske proze z romanom Bomba la petrolia. V tem epohalnem romanu je zastavil tudi svojo pot, življenjsko in literarno. Njegovo kasnejše delo, ki to prozo nadaljuje in jo nadgrajuje, opiše večinoma njegovega življenja: življenje v Avstraliji, ZDA in Berlinu, Benetkah pa vse do ustanovitve zdaj že legendarne Gromke v AKC Metelkova, kot blisk razvijajoče se literarne slike, polne gradacij, briljantnih sintagem in nepričakovanih sintaks.

Ostati tiho ali umazati si roke

Iva Božič — 3. 7. 2022 v Panorama

Čeprav bi se marsikdo raje držal na strani, ki umetnost jemlje v njeni čistosti, je v stvarnosti literaturo in kulturo težko ločiti od politike. Primerov njune usodne prepletenosti, včasih zelo sporne, včasih pa pozitivne, je veliko: eden boljših romanov 20. stoletja je napisan izpod peresa avtorja milo rečeno dvomljivih stališč (Louis-Ferdinand Céline); pacifizem nekega drugega francoskega pisatelja po prvi svetovni vojni se je kasneje približal nevarni indiferentnosti v drugi (Jean Giono); nekateri najzanimivejši sodobni pisatelji odkrito politično opredeljeni in svoje zapise brusijo »kot rezilo noža« (Édouard Louis); sestavni del šarma mnogim ljubega avtorja George Orwell je njegova angažiranost. Slednji je v svojih esejih zapisal: »All issues are political issues.« (nadaljevanje citata je sicer precej pesimistično) .... Govoriti o svoji življenjski izkušnji je včasih avtomatsko politično, ker intimno je politično (na primer James Baldwin ali Audre Lorde).

Imeti srce, ki utripa, ni nikoli enostavno

Katja Šifkovič — 1. 7. 2022 v Refleksija

Na vprašanje, kako to, da si je za formo svojega prvega romana Bežen trenutek bajnosti izbral formo pisma, je Ocean Vuong (1992) odgovoril, da se je zgledoval po njemu zelo ljubem romanu Moby Dick ali kit, ki je pismo in potopis, ki je esej in triler in je meditacija o teologiji. Melville se ni želel odpovedati ničemur in meni se je zdelo, pravi Vuong, da bi bila pismo morda forma, ki dovoli ovinek, esejistični ovinek. Ko pišemo pisma, je zgodba oz. zaplet že sam po sebi v bistvu dialog z bralcem. Pravi, da sicer razume ironijo pisanja pisma materi, ki je nepismena in pisma ne bo nikoli mogla prebrati, ampak na tej točki, trdi, potem pritisk pade na jezik. V avtorjevem primeru na angleščino. Je le-ta dovolj? Je jezik, ta mogočna in strašljiva arhitektura dovolj za prevpraševanje življenja in smrti? In zato, pravi Ocean Vuong, je ta knjiga pravzaprav pripoved o jeziku.