Julij se mi vsako leto zdi kot konec zabave, ki je trajala celo noč. Počutim se, kot da bo sonce pravkar vzšlo, v sebi pa čutim težo celega sveta. In ne vem, kaj naj. Strokovnjaki pravijo, da je to posledica sezonske razpoloženjske motnje SAD (angl. Seasonal Affective Disorder), ki jo večina ljudi povezuje z zimsko depresijo, redki zmagovalci pa za njo trpimo poleti. Na spletu se najde 1001 nasvet, kako se poletni žalosti, melanholiji izogniti, jo ukrotiti, meni se pa zdi, da je lažje, če se ji prepustim. Melanholija je najbrž le vrsta žalosti, ki se pojavi, ko se zavemo, da je življenje inheretno težko in da sta trpljenje in razočaranje v jedru nas vseh. Ni nekaj, kar moramo pozdraviti in čemur se moramo upirati. Melanholija in žalost nista nekaj mračnega in nesrečnega, temveč moment, ko se brez besa in jeze sprijaznemo, da je svet poln neumnosti, pohlepa in cringe momentov, da je težko najti notranji mir in da bo vedno težko živeti tudi s tistimi, ki jih imamo najraje.