Seznam člankov

»Vojno sem ujel v svojo glavo.« *

»Vojno sem ujel v svojo glavo.« *

Iva Božič v Panorama

»To je čudež. Beseda ni premočna,« je časnik Le Monde pospremil majski izid romana Louisa-Ferdinanda Célina (1894–1961) z naslovom Guerre (Vojna). In res, francoski kulturni medijski prostor je prvega izmed letošnjih izidov pred 60 leti preminulega pisatelja sprejel kot enega od literarnih dogodkov leta. Nihče več ni upal nanje. Rokopisi, ki so izginili ob osvoboditvi Pariza in ki jih je avtor sam večkrat citiral, so namreč luč dneva ponovno ugledali šele lani. Že njihova pot bi si morda nekoč zaslužila svoj roman.

Carolyn Forché Fotografija: Festival Dnevi poezije in vina
Carolyn Forché Fotografija: Festival Dnevi poezije in vina

»Kadar pišem, me pesem pospremi čisto na rob prepada«

Gabriela Babnik v Vprašanja

Ameriška pesnica, prevajalka in borka za človekove pravice Carolyn Forché je bila velik del svoje kariere označena kot »politična« pesnica. Kar tudi je, čeprav ima raje izraz »poezija pričevanja«. Njene pričevanjske pesmi namreč razmišljajo o grozotah v Auschwitzu in prebežnikih, utopljenih v reki Rio Grande. Intenzivno in iskreno. Že za svojo prvo pesniško zbirko je leta 1976 prejela nagrado Univerze Yale za mlado perspektivno pesnico. Tedaj je s štipendijo preživela nekaj časa v Salvadorju in delala za Amnesty International. Pogosto so bile prav te izkušnje temelj za naslednje zbirke poezije, ki so jih redno nagrajevali z najuglednejšimi ameriškimi literarnimi nagradami. Pogosto je predavala na univerzah in to počne še danes. Uveljavila se je tudi kot prevajalka (med drugim je prevajala Georga Trakla in Mahmuda Darviša) in bila nagrajena tudi za to.

Tomasz Różycki Fotografija: Grzegorz Mehring
Tomasz Różycki Fotografija: Grzegorz Mehring

»Veličina kulture ni odvisna od velikosti naroda ali države«

Nikodem Szczygłowski v Vprašanja

Tomasz Różycki (1970) je poljski pesnik, prevajalec in univerzitetni profesor. Študiral je romanske jezike na Jagelonski univerzi v Krakovu in poučeval francoščino na Visoki šoli za poučevanje tujih jezikov v Opolu, kjer tudi živi. Je dobitnik številnih poljskih literarnih nagrad, njegova najbolj znana pesem Dvanajst postaj je bila nagrajena s prestižno nagrado Kościelskich (2004) in literarno nagrado Nike (2005). Objavil je osem pesniških zbirk: Vaterland (1997), Anima (1999), Chata umaita (Kmečka hiša, 2001), Świat i Antyświat (Svet in antisvet, 2003), Dwanaście stacji (Dvanajst postaj, 2004), Kolonie (Kolonije, 2006) in druge. Njegova dela so objavljena v literarnih revijah, kot so Czas Kultury, Odra, Studium ter v nemških, bolgarskih, litovskih, ukrajinskih in nemških pesniških antologijah. Njegove pesmi so prevedene v številne evropske jezike. S Tomaszom, ki je med svojimi potmi iz Berlina v Opole našel čas za najin pogovor, sva se pogovarjala o njegovi in o slovenski poeziji, o tem, kaj je šlezijanskost v kontekstu poljskosti in ali obstajajo »majhne« in »velike« kulture in književnosti.

»Nista me odrešili niti ljubezen niti poezija«

»Nista me odrešili niti ljubezen niti poezija«

Gabriela Babnik v Vprašanja

Smisel rože je trpka knjiga. V njej Ivo Svetina zatrjuje, da s pisanjem ne razkriješ ničesar, najmanj pa to, da je tvoje življenje imelo smisel. Trdi, da gre za zmoto. Laž in samoslepilo. Roža namreč živi, vzklije, se razcveti, diši, obiskujejo jo drobna bitja, umiva jo dež, in če le more, oddaja svoje bistvo in to je vonj. Je torej smisel rože njen vonj? Pesnik pravi, da je to njegova zadnja knjiga, potem pa se bo od pisanja poslovil.

Geografija rokenrola: Via Cristoforo Gluck, Milan (Adriano Celentano: Ragazzo della Via Gluck)

Geografija rokenrola: Via Cristoforo Gluck, Milan (Adriano Celentano: Ragazzo della Via Gluck)

Krištof Urbančič v Panorama

Leta 1966 je bil Adriano Celentano že velik zvezdnik italijanske zabavne glasbe. Skladbo 24.000 Baci je posnel že zdavnaj, znan je bil po vsej Italiji, Fellini pa ga je v Sladkem življenju zasedel v vlogi rock zvezdnika. Do 28. leta je dosegel vse, njegov vpliv je bil res neizmeren. Nenazadnje hlačam, ki jim v Ljubljani rečemo »na zvonec«, marsikje na Primorskem še vedno pravijo »čelentanke«. Etimologija ne bi smela biti pretežka.